Kljub temu, da je bila soboto, smo že zgodaj vstali. Zbrali smo se na železniški postaji Krško in se odpeljali proti Laškem, ki ji bilo izhodišče našega pohoda. Podali smo se na Šmohor. Pot nas je vodila po cesti, čez travnike in skozi gozd. Po 20 minutah hoje smo naredili prvi postanek in pojedli malico. Nato smo se začeli počasi vzpenjati. Zunaj je bilo precej mrzlo in megleno, zato smo nestrpno pričakovali prve sončne žarke. Ko so nas začeli pozdravljati in smo na meglo gledali kot na neskončno morje, smo izvedeli, da se ta pojav imenuje inverzija. Po poti smo se pogovarjali s prijatelji, opazovali delo v gozdu ter iskali markacije. Ko naj bi bili že čisto blizu doma na Šmohorju, ki je bil tudi naš cilj, se je pot začela nekoliko bolj vzpenjati. Na vrhu klanca se je razprostrl velik travnik in še lepši razgled. Od navdušenja smo stekli po ravnini in se fotografirali ob prekrasnem razgledu na Savinjsko dolino. Še nekaj korakov in cilj je bil dosežen. Najlepše nas je šele čakalo – slastne palačinke in čaj, igranje nogometa in odbojke, igrarije na igralih ter družabne igre. Okrog druge ure popoldan smo se podali nazaj proti Laškem. Ob sončnem zahodu smo na travniku pojedli še zadnje grižljaje, ki so ostali v nahrbtnikih, nato pa se podali na železniško postajo in z vlakom nazaj do Krškega. Tudi vožnja je bila posebno doživetje, saj smo se peljali z dvonadstropnim vlakom, nekateri izmed nas pa so z vlakom potovali prvič. Prav vsi smo se strinjali, da smo preživeli čudovit dan, ki bi ga z veseljem še ponovili.
Šmohor, 9. 11. 2024
